Kako v 100 dneh spremeniti življenje?

»Spomladi 2019 sem se po daljši bolniški zaradi izgorelosti in še nekaj mesecih polovičnega delovnega časa vrnila v službo. /…/ Do točke izgorelosti nisem prišla le zaradi preobremenjenosti z delom, ki je več let skoraj v celoti obvladovalo moj urnik, temveč predvsem zaradi izgube stika s sabo, s stvarmi in ljudmi, ki so mi dajali smisel. /…/ Tako je v meni zorela želja po spremembi, po boljšem telesnem in duševnem počutju, po več nasmehih in manj solzah, in to me je spodbudilo, da sem začela projekt, ki mi je v stotih dneh spremenil življenje.«

Mlada ilustratorka in oblikovalka Vida Igličar je v osebnem projektu 100 dni za boljšo mene vsak dan naredila en izziv, s katerim je poskrbela za boljše počutje sebe in/ali bližnjih. Vsakič je odgovorila na 3 ključna vprašanja:

• Kaj si danes naredila bolje?
• Se je zaradi tega kdo bolje počutil?
• Ti je to prineslo kakšno novo spoznanje?

Odgovore je opremila z ilustracijo in oboje objavila na Instagramu. Za prelepo knjižno izdajo 100 dni za boljšo mene je objave zbrala in dopolnila z »dnevnikom«. Za pokušino vam ponujamo nekaj kratkih odlomkov iz njenega 100-dnevnega potovanja.

#1

Vsak svoj stok, očitek ali tarnanje sem spremenila v hvaležnost, odobravanje ali poklon.

Imate slab dan? Bodite hvaležni, da je edina stalnica sprememba in da bodo spet prišli boljši dnevi, ki bodo prav zaradi današnjega toliko več vredni. Vas moti nekaj odvečnih kilogramov? Zahvalite se svojemu telesu za vse, kar vam omogoča, med drugim skrb zaradi malenkosti. Se pritožujete čez službo? Bodite ponosni, da jo imate in da si lahko privoščite stremljenje po boljši. Vreme ni po vašem okusu? Narava se nenehno spreminja in nam skozi letne čase in spreminjajoče se vreme razkrije vso svojo lepoto, zato energije ne trošite za pritoževanje, temveč raje za pridobivanje novih moči v naravi; izkoristite prednosti vsakršnih vremenskih razmer. Imate težave v razmerju? Bodite hvaležni, da imate v življenju človeka, ki vam je blizu in s katerim si želite graditi odnos, kar včasih na pot prinese tudi težave in prepire. Ali koga pogrešate?

Bodite hvaležni, da ste ga sploh imeli v življenju. Torej ... skrbi na stran, hvaležnost na plan.
Katero svoje nezadovoljstvo ali skrb lahko danes obrnete v hvaležnost ali poklon?
 

#2

Opomnila sem se, da sem dovolj. Večkrat.

Trudim se, da bi preganjajoče misli, da nečesa ne počnem dovolj dobro, zaznala takoj, ko vzniknejo. Tedaj skušam spremeniti ton in način govora, s katerim se nagovarjam v glavi. Ko se ne počutim dobro v svojem telesu, si prizadevam, da se ne bi obsojala, temveč sprejemala. Ko si mislim, da nisem dovolj uspešna, dovolj ljubeča, dovolj srečna, se trudim hipoma spremeniti svoj pogled. Opomnim se: dovolj si – ŽE ZDAJ! Ne čez pet let, ko boš ... dosegla tisto, po čemer trenutno hrepeniš.
Ste se danes že pohvalili in opomnili, da ste vredni?
 

#3

Današnji zapis posvečam vsem močnim ženskam, še posebej tistim, ki se trudite, da bi zanosile.

Izkusila sem že, da življenje včasih ni pravično, vendar me težke življenjske zgodbe vedno znova prizadenejo. Francoska ilustratorka in fotografinja Garance Doré je pri dvainštiridesetih letih napisala članek o spoznanjih, ki ji jih je prinesel postopek umetne oploditve. Izpostavila je, da najbolj pridni, najbogatejši in najbolj nadarjeni niso nič bolj uspešni pri doseganju »popolne« sreče kot kdor koli drug, in da je včasih največ, kar lahko storimo – nič. Da smo vredni, tudi če ne izpolnimo vseh pričakovanj.

Če si doživela splav ali se trudiš zanositi – ali poznaš koga, ki se spopada s tem –, stojim ob tebi kot ženska; včasih v jezi, da je življenje lahko tako nepošteno, drugič v strahu pred življenjem in v občudovanju našega telesa, ki je naš dom. Upam, da veš, kako vredna in močna in neverjetna si – čeprav še nisi točno tam, kjer si želiš biti.
Lahko sprejmete, da ste vredni, četudi še niste tam, kjer si želite biti? Lahko to sporočilo prenesete še komu?
 

# 4

Narisala sem si nasmešek na obraz.

Današnje majhno dobro dejanje je zgled tega, kar sem mislila, da bo glavna sestavina mojega izziva: majhen korak zunaj cone znanega in udobnega v smeri boljše sebe. Pogosto hitro hodim, z resnim obrazom, iz katerega se včasih pošalim, da je moj naravni izraz v mirovanju. Po navadi sem nekam namenjena in mi ni všeč, če se pred mano pojavi kdo, ki se vleče kot polž, a ga zaradi gneče ne morem prehiteti.

Središče Ljubljane je te dni polno takih ljudi, večinoma turistov, za katere je razumljivo, da hodijo počasi. Vem, da je težava v meni, ker sem negativna in obremenjena. In vem, da svoje frustracije pogosto usmerjam v druge, po možnosti povsem nedolžne ljudi, ki nimajo zveze s pravim razlogom za mojo nastrojenost. Današnji sprehod je bil odličen opomnik, kako učinkovite so lahko malenkosti. Začela sem z nasmehom navzven, ki se je razlezel še navznoter.
Komu boste danes z nasmeškom polepšali dan?

#5

Po trenutku ranljivosti sem se spet sestavila.

Opomnik za prihodnjič: ko se lotevaš novih in neznanih opravil, ne pozabi, da se učiš, in ne bodi prestroga do sebe.
Vas je te dni kaj vrglo iz tira? Katera misel vam je pomagala, da ste se počutili bolje?

#6

Odločila sem se za pot moči, in ne pot šibkosti.

Od nekdaj sem oboževala citat F. Scotta Fitzgeralda, ki pravi: »Nikoli ni prepozno, da si, kar si želiš biti.« Časovna omejitev ne obstaja. Začni, kadar koli želiš. Lahko se spremeniš ali ostaneš ista. Ni pravila. Lahko si najboljša ali najslabša različica sebe. Upam, da boš postala najboljša. Upam, da boš prepoznala stvari, ki te poganjajo in delajo živo. Upam, da boš občutila stvari, ki jih nisi nikoli doslej, in da boš spoznala ljudi, ki razmišljajo drugače. Upam, da boš živela življenje, na katero boš ponosna. Vendar tudi, če ne boš – upam, da boš imela dovolj poguma, da začneš znova.« Mislim, da sem se morala znova opomniti na to misel, ki mi je prišla v roke ob pravem času. Ja, sprememba običajno pomeni korake naprej, čeprav moramo včasih najprej narediti kakega nazaj. A je vredno, ko hodiš v smeri življenja, na katero boš ponosen.
Kdaj ste nazadnje zapustili cono udobja?